Mi strm korak
pot vsako utre,
vsak hrib prehὸdi,
goro prebrodi.

Siva mi cesta
res ni ovira:
sonce, deževje,
sneg in vejevje.

A ko me zapelje
od tam daleč stran,
korak mi zastane
in noče drugam:

To polje prostrano
širi srce,
pomiri mi dušo,
odmislim gorje.

Na desno potoček,
se sliši »kvak-kvak«,
na levo je drevje,
v njem srna tiči.

Za mano so vrane,
ptice pretkane,
že kujejo plan.

Pred sabo zagledam
polje pšenice.

Mirnost tu vlada,
in vendar je glas.
Oko se spočije v
tišini pastele.

In ko me zapelje
sem od daleč stran,
korak mi zastane,
jaz nočem drugam!

TM

Ljubim Domače