Mi strm korak pot vsako utre, vsak hrib prehὸdi, goro prebrodi.

Siva mi cesta res ni ovira: sonce, deževje, sneg in vejevje.

A ko me zapelje od tam daleč stran, korak mi zastane in noče drugam:

To polje prostrano širi srce, pomiri mi dušo, odmislim gorje.

Na desno potoček, se sliši »kvak-kvak«, na levo je drevje, v njem srna tiči.

Za mano so vrane, ptice pretkane, že kujejo plan.

Pred sabo zagledam polje pšenice.

Mirnost tu vlada, in vendar je glas. Oko se spočije v tišini pastele.

In ko me zapelje sem od daleč stran, korak mi zastane, jaz nočem drugam!

TM

Ljubim Domače