Nekega dne je zavladala negotovost. Bomo čez en teden, bomo jutri, še lahko šli v trgovino po hrano. Navajenega vsakodnevnih nakupov hrane v trgovini na poti iz službe me je misel na zlo usodo, ki nas utegne doleteti, zapeljala v smer rešitve, ki ni bila povezana s kopičenjem zalog procesirane, 'ready-to-eat' hrane. Ki ni dobra za telo in duhà. Spomnil sem se na sladke domače slive, na češnjevo drevo, ki bo čez dva meseca bogato obrodilo, na maline, te mične gospodične, ki se samozavestno bohotijo za obzidjem stražarskih trnov. Narava ne ve za našo negotovost. Narava gre mimo mask in rokavic. Pravila je ne zanimajo. Samo nasmehne se, ko jo kdo poskuša omejiti. Medtem ko proizvodnje stojijo, narava dela. Neumorno in svobodno. Opazimo jo, ko gremo mimo. Ker nam kot včasih odrasli malim otrokom drobiž podari svoj drobiž, se nam nasmehne in nam poltiho reče: »Domače, vse domače.« … zgodba, ki ima začetek. In nima konca. Ljubim domače ❤️.